Omemba: Nataša Matjašec Rošker

»tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo.«

»Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo - smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.«

»Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, z dovoljenim in s prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino.«

»V ospredju drame ostaja želja kot gonila sila človeških odločitev in posledic, ki jih ima na posameznika in skupnost.«

»Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo.«

»S tem pa vsaj poskuša izvesti kritiko oblasti in ravnanja, ki deluje po logiki nenehnega prelaganja odgovornosti, naj bodo to tedanji sužnji, drugorazredne državljanke ali bogovi.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Moje navdušenje nad knjigo je naraščalo z vsako prebrano stranjo, in ko sem knjigo prebrala do konca, sem že bila prepričana, da je to vsebina, ki bi si jo želela videti in slišati v gledališki postavitvi. Evin tok misli, ki je izpisan in zapisan v duhovitem, pikantnem, neposrednem in bogatem jeziku, me je nagovoril kot žensko in igralko.«

»Gledališče in gledališka igra zame ni monolog, ampak dialog. Dialog z avtorsko ekipo, ki mi pride nasproti, s kolegi, ko skupaj razmišljamo o predstavi, in v končni fazi dialog med nami in vami, ki poteka preko predstave. To so trenutki, ki so pomembni.«

»Ekipa je res naredila odlično delo, predstava ima močno sporočilo, dobro igro, tako da nas je na vseh nivojih najbolj prepričala.«

»To nagrado dojemam kot plod neusahljivega kolektivnega dela.«

»Škof je žirijo prepričal v vlogi ikonične figure krščanskega srednjega veka, Frančiška, ki ga je po oceni žirije 'odigral s pripovedno inteligenco in toplino na eni strani in z natančnim portretom bogoiskateljstva v mučenem telesu na drugi strani'.«

»Kolektiv uprizoritve En K te gleda je 'v raziskovanju kafkovskih likov s sijajno Mojco Špik v glavni vlogi mojstrsko najde fizičen izraz odtujenosti slavnega Gregorja Samse.'«

»Želimo, da festival v intenzivnem 14-dnevnem dogajanju predstavi poglobljen vpogled v aktualno stanje in razvojne trende slovenskega gledališča. Tuje prestave pa predstavljajo priložnost za slovensko občinstvo in slovenske gledališke ustvarjalce, da dobijo vpogled v delček aktualne, vznemirljive, visokokakovostne produkcije tujih gledališč. Vemo, da ni veliko priložnosti, da bi lahko na slovenskih odrih spremljali tujo gledališko produkcijo.«

»V prvi vrsti so notranje-organizacijski, ker se je festival podaljšal na 14 dni, zasedel vsa odrska prizorišča v matični hiši ter s tem v jesenskem času znatno posegel v aktivnosti, ki jih takrat izvajajo druge organizacijske enote SNG Maribor.«

»Tuje gledališke skupine so že vrsto let opozarjale, da so gostovanja, ki so pomemben del Borštnikovega srečanja, mnogo lažje izvedljiva v času ob koncu gledališke sezone. In tudi slovenska gledališča so bolj naklonjena temu terminu, ker ne posega v čas, ko pripravljajo drugo premiero v sezoni, kar se je dogajalo jeseni, ampak se festival zgodi ob izteku gledališke sezone, ko lažje načrtujejo gostovanja in svojo prisotnost na festivalu.«

»Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva.«

»Slovenski gledališki igralki ni enostavno preživeti.«

»Igralci ne delamo več vlog, ampak delamo predstave. Vključujemo se torej v celoten proces nastajanja predstave.«

»Neizmerno sem počaščena, vesela in ponosna, tudi nase. Lahko si rečem, da se je splačalo.«

»Če sem znana kot jezikava igralka oziroma igralka, ki se vtika v skoraj vse segmente nastajanja prestave, mi ta nagrada daje potrditev, da moja vztrajnost, trma, radovednost vseeno puščajo sled.«

»Borštnikov prstan ne zaznamuje konca ustvarjalne poti.«

»Nataša Matjašec Rošker je na lanskem Mittelfestu z nastopom v uprizoritvi Immaculata po romanu Colma Tóibína Marijin testament navdušila občinstvo in strokovno javnost ter medije.«

»Čeprav je bil v tistem času poklic igralke marginaliziran, ženske, ki so se mu posvečale, pa so bile potisnjene na rob družbe, se je leta 1847 poročila z markizom Giulianom Capranicom del Grillom. Poroka je takrat povzročila velik škandal.«

»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«